Ormož

Grad leži na pomolu, ki proti zahodu, jugu in vzhodu strmo pada v nekdanji grajski jarek. Pomol je poraščen z nekdanjim grajskim parkom. Grad ima v svoji sedanji podobi baročno-klasicistični značaj, čeprav v svojem jedru v precejšnji meri izvira iz druge polovice 13. stoletja. Stavbni kompleks ormoškega gradu so začeli graditi okoli leta 1278. Tedaj je kralj Rudolf Habsburški dovolil Frideriku Ptujskemu, da si na tem območju postavi grad, ki je po njem dobil nemško ime Friedau. V prvi fazi razvoja gradu je nastal današnji južni trakt v obliki trinadstropnega utrjenega stolpa. Obsegal je pritlično klet, spodnjo sobo s kapelo s polkrožno konho (apsido), gornjo sobo in obrambno urejeno podstrešje s po tremi cinami v vsaki steni. Etaže so povezovale ravne stopnice, speljane v debelini južne stene, klet pa je bila dostopna le z notranje strani z lestvijo in padnimi vrati. Po letu 1278, verjetno okoli leta 1300, je bila na severni strani ločeno od stolpa pozidana grajska hiša, ki je bila na severovzhodnem vogalu zavarovana z obrambnim stolpom. To je bilo prebivališče ptujskih kastelanov, gospodov iz Ormoža (Ormoških). Zaradi nemirne habsburško-ogrske meje je ormoški grad stoletja služil predvsem kot trdnjava in manj kot rezidenca.

Po izumrtju gospodov Ptujskih leta 1438 so ormoško gospostvo dedovali grofje Schaunberški. Leta 1486 so dediči Janeza Schaunberškega gospostvo z gradom Ormož zapisali Dujamu IV. grofu Frankopanu, soprogu Barbare, roj. grofice Schaunberg. Še istega leta je grad prevzela deželnoknežja vojska pod poveljstvom Jerneja Perneškega (Pernegg), da bi ga uporabila kot oporišče v boju proti Ogrom, vendar gradu ni imela dolgo v rokah. Ob umiku leta 1487 so ga požgali, s seboj pa kot talca na negovski grad odvlekli mladega Frankopanovega sina Mihaela. Obupana mati je za pomoč prosila ogrskega kralja Matijo Korvina, ki je (verjetno ovdoveli) Barbari ponudil 4.000 goldinarjev, da bi lahko sina odkupila iz ujetništva. V zahvalo mu je ta naslednje leto predala ormoški grad in mesto. Ormoški grad in mesto je Korvin za 6.000 goldinarjev podelil Jakobu Szekelyju, enemu od svojih poveljnikov. Ko je ogrski kralj leta 1490 umrl, se je Szekely pomiril s cesarjem Friderikom III. in ta mu je za 24.000 goldinarjev prepustil ormoško gospostvo. V naslednjih letih se je za ormoškim gospostvom med Schaunbergi in Szekelyji vnel spor, vendar je gospostvo ostalo v rokah zadnjih.

Jakob Szekely (okoli leta 1490 si je priimek ponemčil v Zekel) je ormoški grad namenil za rezidenco: postaviti je dal severni in zahodni trakt ter vzhodno obzidje, s čimer je bila prvotna grajska zasnova kastelasto dopolnjena. Severni in zahodni trakt sta zelo verjetno bila od vsega začetka dvonadstropna. Za časa lastništva Szekelyjev/Zeklov je začelo nastajati veliko predgradje z zunanjim in dvema notranjima dvoriščema. Leta 1532 so grad poškodovali osmanski Turki, osem let pozneje pa je bil grad v sklopu utrditve mesta Ormož obnovljen.

Ob prezidavah novih plemiških lastnikov Pethejev v prvi tretjini 17. stoletja so prvotni grajski stolp nekoliko dvignili, zazidali njegove cine in ga zaključili s kamnitim zidcem, nanj pa leta 1635 postavili osmerokoten nadzidek  z biforami, urnimi številčnicami in piramidasto streho. Tedaj sta bila predelana tudi severni in zahodni trakt. Za ormoško grajsko kapelo je bila leta 1622 naslikana oltarna slika, ki predstavlja Poklon pastirjev. Napis na sliki govori o tem, da je delo naročil takratni lastnik Štefan baron Pethe, kar potrjuje tudi plemiški grb v zgornjem vogalu. Slika je bila pozneje  (leta 1966) prodana. Ker Pokrajinski muzej Ptuj pri njenem nakupu ni uspel, žal velja za izgubljeno.

Po napadu Krucev 12. februarja 1704 je bil grad dalj časa opuščen. Po smrti zadnjega moškega člana rodbine Pethe je bilo ormoško gospostvo z gradom predmet več desetletnih sporov in pravd.

Med letoma 1710 in 1740 so zgradili dvonadstropne slopaste arkade ob dvoriščni fasadi zahodnega trakta in nadzidali vzhodnega, štukirali glavno grajsko dvorano v severnem traktu (z naslikanima grboma plemiških rodbin Pethe in Saurau) in nad vodnjakom notranjega dvorišča postavili umetelno kovano krono, eno najlepših na Slovenskem. Grajski vodnjak je eden najbolje ohranjenih baročnih grajskih vodnjakov v Sloveniji. Od sedemdesetih let 18. stoletja naprej ormoški grad svoje podobe ni bistveno spreminjal.

16. januarja 1805 je grad od Ludvika grofa Königsackerja kupil graški pivovar in industrialec Jožef Pauer (1756/57–1840). Slednji je dal klasicistično obnoviti stanovanjski del gradu in obzidati jugozahodni mali grajski vrt. Zastekliti je dal arkadne loke v prvem nadstropju, leta 1810 pa je pri avstrijskemu slikarju Aloisu Gleichenbergerju (1766–1821) naročil stenske poslikave najimenitnejših sob v prvem nadstropju zahodnega trakta. Gleichenberger je poslikal štiri sobane; strop v salonu je na sredi vsake od stranic poslikan s po eno personifikacijo štirih kontinentov, strop v knjižnici pa z dekorativnimi motivi in upodobitvami morskih živali. Prehodni ali vezni hodnik, nekdanja kadilnica, je poslikan s pretežno dekorativno poslikavo, v zaključnih lunetah pa sta dva manjša prizora s putti, ki predstavljata poletje in jesen. Največja od poslikanih sob je nekdanja jedilnica, kjer je naslikana iluzionistična pokrajina z antičnim motivom. Strop navidezno podpirajo štirje stebri z jonskimi kapiteli, ob katerih stojijo štiri antične boginje. Nad vzhodnimi vrati je tihožitje z opico, ki pridržuje list papirja s signaturo slikarja: PHILOSOPHIA ET PSYHELOGIA ALOI GLEICHENPERGE PINXIT MDCCCX. Te poslikave sodijo v vrh klasicističnega monumentalnega slikarstva oziroma freskantstva na Slovenskem. Jožefu Pauerju – vsaj od leta 1812 je bil dejansko Pauer pl. Ormoški (Joseph Pauer edler von Fridau) – je treba pripisati še naročilo izvedbe nadstropne terase na južni strani gradu, verjetno pa je dal v stene vhodne obokane veže vzidati še štiri reliefne plošče (dve z mestnim grbom iz let 1635 in 1794 ter po eno z levom in grifonom) iz mestnih vrat, ki so jih podrli leta 1820. Do njegovega lastništva je bil stanovanjski objekt dostopen skozi obsežno predgradje z dvema zaprtima dvoriščema, ki je segalo severno od gradu do današnje Ljutomerske ceste. Zahodno krilo s prečnima traktoma in uvozno vežo so dali Pauerji odstraniti leta 1825. Jožefa Pauerja je kot lastnik zamenjal sin Franc, od leta 1813 poročen s Katarino baronico Werner. Zaradi te poroke so ormoški grad leta 1888 dedovali Wernerji. V njihovem času je bilo predgradje (južni del vzhodnega trakta, ki se je naslanjal na severno steno grajskega stolpa) dokončno odstranjeno. Za Wernerji je bil v desetletju 1898–1908 lastnik Herman baron Zschock, ki je grad prodal Viljemu grofu Wurmbrand-Stuppachu. Grb grofov Wurmbrand-Stuppach je ohranjen nad glavnim grajskim vhodom. Po Viljemovi smrti leta 1914 na bojišču v Galiciji je lastnica ormoškega gradu postala njegova vdova Marija Irma, roj. pl. Pongratz (1886–1970). V tridesetih letih 20. stoletja se je zaradi finančnih težav zadnje lastnice gradu, v drugo poročene Georgevits de Apádia, napovedala dražba grajske opreme. Lastnica je inventar prodajala tudi po drugi svetovni vojni, kar bo še omenjeno.

Ormoški grad je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran, Zavod za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije pa ga je 6. februarja 1947 skupaj z inventarjem in parkom zaščitil kot kulturni spomenik. Leta 1954 je ptujski muzej od ormoške graščakinje Marije Irme kupil celotno ormoško grajsko jedilniško garnituro in jo za namen gostinskih prostorov v tamkajšnjem letovišču posodil gradu Borl. Do leta 1964 so pri ormoškem gradu odstranili postbaročno gospodarsko poslopje in izluščili donjon iz okoli leta 1270. Do tedaj so iz prvega nadstropja izselili večino stanovalcev, v gradu pa so uredili prostore za muzejsko zbirko, mestno knjižnico, občinsko dvorano, glasbeno šolo in drugo. Leta 1964 je ptujski muzej odkupil neoklasicistično garnituro pohištva, prav tako iz druge polovice 19. stoletja, med drugim obstensko mizo z ogledalom, kanape, počivalnik in naslanjače, leta 1966 pa še dve skrinji. Restavrirani pohištveni kosi so danes na ogled na ptujskem gradu. Zavod za spomeniško varstvo Maribor je ormoški grad leta 1967 razglasil za kulturno-zgodovinski spomenik državnega pomena. Po inventarnem popisu iz leta 1970 po pokojni Mariji Irmi Georgevits de Apádia, roj. pl. Pongratz, je v njenem velikem stanovanju v drugem nadstropju desnega krila gradu Ormož bilo veliko stilnega pohištva, okrasnih predmetov, trofej, slik in knjig. Popisna komisija je stvari popisala, kot jih je našla, stanovanje pa je nato zaklenila in zapečatila. V prednjem krilu drugega nadstropja ob vhodu iz stanovanja sta bila še dva prostora (eden pod stolpom), kjer so spravili staro in polomljeno pohištvo. Imetje pokojnice je po sklepu Občinskega sodišča v Ormožu iz leta 1970 podedovala Flory Wurmbrand-Stuppach, Irmina edina hčerka oziroma dedinja iz prvega zakona, ki je tedaj živela v Münchnu na Bavarskem.

Leta 1991 se je pričela temeljita sanacija zunanjščine grajskega kompleksa, pri čemer je bila do leta 1995 zamenjana celotna strešna konstrukcija in opečna kritina. Ormoški grad danes spada pod okrilje Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. V stalni muzejski zbirki so v prvem grajskem nadstropju na ogled poslikave nekdanje grajske jedilnice, salona, kadilnice in knjižnice, v drugem nadstropju pa sta zbirka ljubitelja in zbiratelja umetnin Marka Sluge o bivalni kulturi meščanov iz prve polovice 19. stoletja ter zbirka osmih tapiserij iz leta 1967 po predlogah slikarja Marija Preglja in tkalke Etelke Tobolka. Poleg Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, Enota Ormož, danes uporabljajo prostore ormoškega gradu še Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož, Radio Prlek, Turistično informativni center (TIC) Ormož, Občina Ormož (sejna soba in poročna dvorana), kulturno alternativni klub Unterhund Ormož, razna društva (kulturno, turistično idr.) in organizatorji prireditev, Javni sklad kulturnih dejavnosti Ormož, Mladinski center Ormož in likovniki za likovne kolonije (razstavni prostor).

Ker je ormoški grad v 19. stoletju izgubil svoje gospodarsko predgradje, danes ni več mogoče doživeti velikosti celotne zasnove. Do danes pa se je dokaj neokrnjen ohranil grajski park, ki spada med najlepše pejsažne nasade pri nas. V njem uspeva okoli 140 drevesnih vrst, med njimi mogočni hrasti in jeseni ter veliko eksotičnih dreves (tulipanovec, maklura, ginko in druge). Sredi parka stoji grobnica iz začetka 20. stoletja, kjer so pokopani člani plemiških rodbin Wurmbrand-Stuppach, Pongratz in Georgevits.